Na Svetovni dan voda, 22. marca, je v Bistri od leta 2011 do 2017, potekala prireditev, posvečena reki Ljubljanici, z naslovom Moja reka praznuje. Prireditev je nastala na pobudo domačinov, članov Humanistično umetniškega društva Karel Barjanski iz Borovnice, ki so se najprej dobivali ob sotočju reke Borovniščice in Ljubljanice, potem pa se je prireditev preselila v prostore Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri. V lanskem letu je organizacijo prireditve prevzel Krajinski park Ljubljansko barje z željo po čim bolj celostni predstavitvi reke Ljubljanice.
Leta 2018 smo tako spoznavali vidro, bogato kulturno dediščino reke Ljubljanice in skrivnostne poti vodovodnega sistema borovniškega vršaja.
V letu 2019 pa smo prireditev izvedli v mestu Ljubljana, ob Fužinskem gradu, v katerem je prav do konca meseca marca na ogled razstava Živeti z vodo, Južni rob Ljubljane. Slogan letošnje prireditve Moja reka praznuje je bilo povezovanje: povezovanje urbanega in barjanskega dela, povezovanje vodnih poti za ribje vrste, povezovanje zgodovine in sedanjosti v smislu spoznavanja preteklosti preko arheoloških ostankov, ki jih (je) reka pestuje(pestovala) v svojem naročju in nenazadnje povezovanje različnih strok, raziskovalcev, povezovanje stroke in laične javnosti.
Uvodni nastop in pozdravi
Še posebej smo bili v letošnjem letu veseli številčne udeležbe učencev Osnovne šole Dr. Ivana Korošca iz Borovnice, kateri so poskrbeli za bogat kulturni program prireditve. Zbrane obiskovalce prireditve je s pesmijo pozdravil Otroški pevski zbor pod mentorstvo učiteljice Tine Vahčič in Barbare Černigoj. V uvodnih pozdravih so obiskovalce nagovorili gostitelj, organizator in pobudnik prireditve. Matevž Čelik Vidmar, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Ljubljana, je še posebej izpostavil letošnji moto svetovnega dneva voda: Ne prezrimo nikogar. Direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje, Janez Kastelic, je predstavil pomen obravnavanja reke Ljubljanice kot celote, kot reke sedmerih imen. Bojan Čebela, pa je zbrane pozdravil v imenu pobudnikov prireditve, HUD Karel Barjanski, ter kot župan Občine Borovnica, ki je poskrbela za pogostitev in prevoz osnovnošolcev na prireditev.
Umetnost življenja je iskanje ravnovesja med izkoriščanjem in ohranjanjem
Po uvodnih pozdravih smo si ogledali krajši film o biodiverziteti v Sloveniji, ki je nastal v projektu LIFE NATURAVIVA, Umetnost življenja. Naravovarstvena svetovalka Krajinskega parka Ljubljansko barje, Barbara Vidmar, je predstavila komunikacijski projekt, preko katerega predstavljamo pomen biodiverzitete na delavnicah, vodenjih, prireditvah, v publikacijah… Ključno sporočilo, ki ga želimo predati s tem projektom je, da je umetnost življenja iskanje ravnovesja med izkoriščanjem in ohranjanjem. Zelo konkretno so to sporočilo poskušali udejanjiti v projektu Ljubljanica povezuje. Ljubljanica je pomembna tako za človeka kot za živalske in rastlinske vrste, ki živijo v in ob njej. Zato si zasluži, da jo vedno znova odkrivamo in se sprašujemo po upravičenosti posegov v in ob njej. Reka Ljubljanica ni izoliran življenjski prostor. Na njen utrip vpliva celotno porečje. Vrste, ki živijo v reki Ljubljanici prav tako niso omejene le na to reko. Človek je že od nekdaj izkoriščal vodne vire in z izgradnjo jezov ter elektrarn presekal vodne poti rib. Tak je tudi primer jezu za elektrarno pri gradu Fužine. A že leta 1921 so se zavedali, da je pomembno ohraniti vodne poti in so zato zgradili ribje steze, ali bolje rečeno ribje stopnice. A zob časa je naredil svoje in ribje steze so se porušile – sesedle same vase. Ena od aktivnosti projekta Ljubljanica povezuje je bila tudi obnova ribje steze pri gradu Fužine. Ključne rezultate tega projekta nam je predstavila Klaudija Sapač s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo.
Ljubljanica predstavlja dom kraljevskim vrstam ter ohranja bogato kulturno dediščino
V nadaljevanju prireditve pa nam je biologinja Maša Čarf iz Zavoda za ribištvo Slovenije predstavila sulca, kralja voda. Da gre za upravičen kraljevski naziv te ribje vrste, smo si bili obiskovalci enotni, ko smo videli, za kako veliko ribo gre. Sulec je največja vrsta postrvi, ki živi v Sloveniji. Njen življenjski prostor pa je ogrožen prav zaradi vse pogostejših in večjih posegov v rekah. Na koncu prireditve pa nam je arheologinja Irena Šinkovec iz razstavišča Moja Ljubljanica predstavila Ljubljanico kot kulturni spomenik državnega pomena. Ogledali smo si tudi krajši film o nastanku čudovitega razstavišča Moja Ljubljanica. Vsebinske predstavitve so nam s plesom in pesmijo ter razmišljanjem o vodi prepletle učenke Tisa in Zala Šušteršič ter Olja in Petja Trček pod mentorstvom Mateje Praprotnik Lesjak.
Maša Bratina, Krajinski park Ljubljansko barje
