V Bistri je 22. 3. 2018, ob Svetovnem dnevu voda, potekala že tradicionalna prireditev Moja reka praznuje, katere pobudnik je bilo leta 2009 Humanistično-umetniško društvo Karel Barjanski. Letos je organizacije prireditve ob prevzel Krajinski park Ljubljansko barje. Park je tudi eden od partnerjev projekta LIFENATURAVIVA Biodiverziteta – Umetnost življenja in tako se je letošnja prireditev začela s slovesno otvoritvijo informacijskih tabel o kraljici naših voda – vidri v Tehniškem muzeju Slovenije. Otvoritveni trak so prerezali uvodni govornik, direktor KP Ljubljansko barje Janez Kastelic, kustosinja TMS Barbara Rezar Grilc, borovniški župan Bojan Čebela, župan Vrhnike Stojan Jakin in Marjana Hoenigsfeld-Adamič, direktorica inštituta za ohranjanje naravne dediščine Lutra .
Slednja je v nadaljevanju v predavalnici TMS podrobno in doživeto predstavila to samotarsko in elegantno zver, ki je zaradi izvrstnega krzna, uničevanja obrežij in lok, izsuševanja mokrišč ter onesnaženja pri nas že skoraj izumrla, se pa v zadnjih letih ponovno vrača v številne slovenske reke. Tako so jo ponovno zasledili tudi v oz . ob Ljubljanici in Bistri in zato si boste ob prihodnjem obisku TMS v Bistri lahko ogledali in prebrali osnovne informacije o njej.
Še pred predavanjem o vidri je kratek predstavitveni film projekta LIFENATURAVIVA z živo glasbeno spremljavo pospremil avdio umetnik Karlo Vizek, ki je s svojimi zvočnimi kopelmi, po katerih obiskovalci bolj zbrano, doživeto in sproščeno sledijo dogajanju, že stalnica dogodka.
Sledila je predstavitev Ljubljanice kot pravega arheološkega bisera, ki je po številu ostanku najdenih starodavnih plovil na drugem mestu na svetu. Njen pomen za transport v času starih Rimljanov je sicer splošno znan, le težko pa si danes predstavljamo, da je v “času nje cveta” v XVII. stoletju po njej plulo kar 7 velikih cesarskih ladij ter okoli 100 čolnov. Po tem, ko sta ji cesarska cesta in predvsem Južna železnica vzeli transportni pomen in se je v času urbanizacije in industrializacije spremenila v odtočni kanal, se s selitvijo umazanih industrij v druge kraje ter vključitvijo v EU in spremenjenim odnosom do voda pri nas, ki sta botrovala tudi izgradnji sistemov zbiranje in čiščenja odpadnih voda v okviru projekta “Čista Ljubljanica”, v in ob reko vrača vse več življenja in tako postaja tudi vse bolj privlačna za zeleni turizem. Vso to zgodovino lahko ob s pomočjo sodobnih pristopov in tehnologij predstavljenih in interpretiranih najdbah podoživite v doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica na Vrhniki, nam je povedala Helena Šneberger Mandelj, ki je opozorila tudi na to, da je do 3. maja na ogled izredno redka in dragocena 40.000 let stara lesena konica kopja.
Pesmi iz uglašenih grl članic ŽPZ Tonja je poskrbela za nov umetniški predah pred predstavitvijo vode iz perspektive naših žejnih grl, splakovanja potrebnih sanitarij ter siceršnje čistoče potrebnih gospodinjstev.
Da Ljubljansko barje oz. njegov borovniški del ni pomembno samo zaradi Ljubljanice in drugih površinskih voda, temveč tudi zaradi zalog izredno kakovostne pitne vode, ki po kraškem podzemlju z Menišije in Rakitniške planote skozi desetletja pronica v s površja neprepustne in zato pred onesnaženjem dobro zaščitene arteške vodnjake smo izvedeli iz predstavitve Janeza Stražišarja, ki je predstavil tudi kako JP KPV d. o. o. kot upravljalec javnega vodovodnega omrežja v občinah Borovnica, Log-Dragomer in Vrhnika zagotovi, da pride voda iz borovniškega vršaja do 20.000 uporabnikov ter kako jo potem isto podjetje kot koncesionar javne službe zbiranja in čiščenja odpadnih voda očiščeno spet vrača v vodotoke. Opozoril je, da so nekateri deli vodovoda v Borovnici še iz časov gradnje Borovniškega viadukta in tako stari več kot 160 let, del vodovoda na Vrhniki pa je že tudi iz davnega leta 1904.
Dogodek je svoj zaključek doživel v Gostilni Bistra, ki bo po spremembi najemnikov in nekaj mesečnem zaprtju ponovno odprla vrata 1. 4. 2018. V gostilni pa se ob okusnih prigrizkih v znamenju vrhniške kulinarike “Cankarjevega leta” ni le kramljalo in grla s sokovi in sladkim vincem zalivalo. Big band Vrhnika je z jazzovskimi priredbami slovenskih zimzelenih viž poskrbel, da bi se lahko tudi plesalo. A še preden so obiskovalce res zasrbele pete je bilo pravljičnega dogodka, kot vsake pravljice konec. Tisti, ki so se ga udeležili pa bodo sedaj res v vsaki kapljici čiste vode videli čudež življenja in ne zgolj sredstvo za industrijske procese in spiranje nesnage. Tudi ne le sredstvo za pogasitev žeje, temveč pravi eliksir življenja!
Da je temu tako pa gre poleg vseh že omenjenih največ zaslug Maši Bratina iz KP Ljubljansko barje, ki je s sodelavci poskrbela, da ni nič splavalo po vodi in je vse gladko teklo. Ob zaključku nam je obljubila, da bo prihodnjo prireditev Praznik moje reke gostila ena od notranjskih občin, skupaj z Notranjskim regijskim parkom. Po prvem desetletju se bo prireditev, ki se je razvila iz skromnega dogodka, ki ga je HUD Karel Barjanski izvedel na sotočju Borovniščice in Ljubljanice, tako prestopila barjanske meje in s selitvijo po Ljubljanici navzgor pokazala, da se res razvija v pravo praznovanje rojstnega dne reke sedmih imen.
Na koncu se za sodelovanje na uspeli prireditvi, ki je je skupaj z organizatorji in nastopajočimi prisostvovalo okoli 80 oseb, še enkrat zahvaljujemo ŽPZ Tonja, Karlu Vizku in Big Bandu Vrhnika, za odlično organizacijo KP Ljubljansko barje, za pomoč in podporo pa HUD Karel Barjanski, občini Vrhnika, JP KPV d. o. o. in Avtotrade d. o. o.
Besedilo in fotografije: Andrej Klemenc
