Bralna kultura ima v naši kotlini bogato tradicijo. Že leta 1874 je obstajalo mednarodno bralno društvo, ki je imelo svojo zastavo in pravila. Njegova dejavnost je bila zavidanja vredna. Kaj je bilo najpomembnejše, najbolje pove 1. člen pravil. Takole pravi:
Namen društva, kojega sedež je v Borovnici v Ljubljanski okolici je:
a) čitanje časopisov i knjig, pisanih v raznih evropejskih jezicih;
b) razveseljevanje v besedah, plesih i igrah i. t. d.
Društvo je prirejalo prireditve, nastope s petjem zborov in brali so. Temu so rekli, da so prirejali »besede«. Prireditev so se udeleževali številni rodoljubi od blizu in daleč, celo iz Trsta so prihajali. Ob zlati maši župnika Jugovica in blagoslovitvi zastave leta 1881 so imeli obiskovalci na voljo celo znižano vožnjo z vlakom do Borovnice. Prišli so iz ljubljanskega društva Sokol in pevci ljubljanske čitalnice. Ljudje so se zbrali od vsepovsod, 4000 jih je bilo. Slovenski narod je takrat poročal, da je
Borovnica uže po svojem čudovitem vijaduktu svetovno znamenita. Na samem ob bregu pod kolodvorom stoji bela hiša, ki zbira pod svojo streho »narodno bralno društvo«; pred njo razgrinja se čedna ravnina, kjer se vrste danes miza pri mizi, stol pri stolu, na sredi dviga se primeren oder: ves prostor kaže podobo malega smrečjega gozdiča. Hišo s prostorom okolo in okolo obdajejo ceste. Ves kraj napravi v nas vtis staro-rimskih okroglih gledališč. Borovniško bralno društvo trdno stoji, nikdar še nij hiralo, ker je osnovano na zdravej podlagi.
Po 1. svetovni vojni je nastala Knjižnica Obrtnega društva v Borovnici. Zanjo je skrbela družina Lebez, zbirka pa je štela okoli 2100 knjig. Jože Hladnik, takratni prebivalec Borovnice se je spominjal:
»Poleg telovadnic sem redno obiskoval tudi borovniško knjižnico, ki jo je vodila družina Lebez v svoji prodajalni oziroma trafiki. To ni bil tako majhen prostor, kot si ga predstavljamo danes, ni bila samo ulična prodajalna cigaret, časopisov in drobnega nekurantnega blaga, ampak smo tam dobili poleg knjig tudi šolske zvezke, risalne potrebščine in liste ter mnogo raznovrstnega papirja z vrisanimi kroji in načrti za izdelovanje perila, vezenin in pletenin. Ko si vstopil skozi vhodna vrata v ta prostor, so vrata udarila v zvonec nad njimi, ki je s tem priklical nekoga domačih, da nas je postregel. Tam sta živela tudi njihova sinova, takrat še študenta. Starejši, Mirko, je postal akademski slikar. Drugi je bil Drago, postal je doktor biokemijskih znanosti.«
Ob začetku 2. svetovne vojne se je mnogo knjig porazgubilo in uničilo, s preostankom in pretežno darovi pa so po vojni v prostorih današnjega TVD Partizan slovesno odprli Ljudsko knjižnico. 27. januarja, leta 1946, je na prireditvi nastopila šolska mladina. Podano je bilo tudi poročilo o razvoju in pomenu naše knjižnice. Ob odprtju je knjižnica imela 1141 knjig oz. 845 naslovov. Recitirali so pesmi, zaigrali Finžgarjevo igro za otroke v dveh dejanjih Vedež in pel je pionirski zbor. Po virih si je leta 1950 priborila 1. mesto v okraju Ljubljana okolica, dosegla je »republiški značaj kot najboljša vaška knjižnica v Sloveniji«. Na 2. kongresu Ljudske prosvete Slovenije je prejela diplomo in denarno nagrado. Zanimanje za dobro čtivo je dvigovala z razstavami knjig in predavanji. Knjižnica je v tem letu dobila značaj okrajne knjižnice.
Leta 1996 se je poimenovala po dr. Marji Boršnik in nekaj let samostojno delovala. Danes pa je enota Cankarjeve knjižnice Vrhnika.
Dr. Marja Boršnik, po kateri se imenuje knjižnica, je bila izredna znanstvenica in vzgojiteljica, predana svojemu delu. Rodila se je v Borovnici in tu je preživljala otroštvo. Zaradi težkega gmotnega položaja družine in očetove smrti sta z materjo morali hišo prodati in se odseliti v Ljubljano. Na Borovnico je bila zelo navezana in jo je večkrat obiskala.
Leta 1942 je napisala:
Ljubljana in Borovnica – pekel in nebesa. Anči in mami sta Borovnico mrzili, midva z očetom pa nisva mogla živeti brez nje. Ljubljana – izkrivljajoč mehanizem na tračnicah, Borovnica – svoboda sama. Tu je sonce, tu so rože, drevesa, živali.
Leta 1969 pa:
Kdo je najbolj vplival name? Lahko rečem – življenjsko vplival. Brez dvoma je bila to družba in okolje, v katerem sem se rodila in živela prvih šest let.
Želja, da bi znanstvenica odkupila rojstno hišo in se vrnila, se ji ni uresničila. Prišla pa je k nam drugače. Del njene zapuščine je namreč v posebnem kotičku v novih prostorih knjižnice, ki nosi njeno ime.
Simona Stražišar
