Šola v Borovnici je dobila ime po dr. Ivanu Korošcu 27. 11. 1985, na predlog ZB Borovnica. Ob takratnem dogodku je šola izdala posebno številko Coklarčka, v katerem je osvetlila življenje in delo človeka, po katerem je šola dobila ime. Njegovo biografijo je prispeval literarni zgodovinar Miroslav Ravbar, sestra Božena Pavšič, nečak Karel Hrovatin in prijatelji. Podobo Ivana Korošca v mavcu je izdelal kipar Jakov Brdar, ki je vse do leta 2010 čakala na svoj bronasti odlitek in je danes del zunanje podobe šole. Takratni pionirski odred je sprejel sklep, da bodo učenci ohranjali in spoštovali njegovo zapuščino. 18. 5. je bil določen za dan šole.
Tako učenci vsako leto obiščejo spomenik na Lazah in pripravijo kratko spominsko slovesnost, na grob na pokopališču pa položijo cvetje.
Tako je bilo tudi letos.
Kdo pa je človek, po katerem se imenuje šola?
Literarni zgodovinar Miroslav Ravbar je zapisal:
Ivan Korošec se je rodil leta 1913 v Prestranku. Njegov oče je bil železničar, zato se je družina preselila na Koroško, kasneje pa na kmetijo Gorjanovih na Laze nad Borovnico. Lažanski travniki in njive na Mahu so kmalu postale njegov dom. Osnovno šolo je obiskoval v Borovnici. Trdo delo je družini omogočalo, da so se lahko vsi trije otroci šolali na gimnaziji. Sam je obiskoval sedanjo Šubičevo gimnazijo, kjer je bil dober dijak, zanimala pa ga je predvsem književnost in gledališče.
Študij je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vendar se je že naslednje leto vpisal na pravo. Ob novem letu 1935 so ga borovniški žandarji aretirali in teden dni je preživel v ljubljanskih zaporih.
V letih 1936/37 je bil med ustanovitelji Delavskega prosvetnega društva Vzajemnost v Borovnici.
Z vso vnemo se je lotil študija in leta 1939 je promoviral za doktorja prava.
Sledilo je služenje vojaščine v Mariboru. Na te dogodke spominjata dve pesmi: Materino pismo in Sinov odgovor.
V domačo vas se je vrnil leta 1940. Nekaj časa je služboval kot koncipient v Litiji in na sodišču v Ljubljani. Po zlomu stare države pa ni bilo več dela za mladega jurista. Zaposlil se je kot delavec na Španovem mostu, od koder so ga Italijani premestili v Logatec, od tam pa odpeljali v taborišče Gonars. Po posredovanju logaškega župana se je srečno vrnil domov.
Ivan Korošec se je odločil za partizane. Toda mladi pesnik je bil v partizanih samo dva tedna. V noči iz 17. – 18. maja 1942 so ga blizu doma ubili. Mati in sestra sta ga pokopali na vrtu zaradi strahu pred Italijani. Le-ti so menili, da je kot civilist za vojaško oblast nezanimiv, odredili so ponovni pokop in sedaj počiva na borovniškem pokopališču.
V smrt je omahnil prav na začetku svojega pesniškega razvoja in ni dočakal zmage tiste revolucije, kateri je posvetil vse svoje življenje.
Kakor Kajuh je tudi Korošec omahnil blizu svojega doma. Tankočutna lirična duša je slutila prezgodnjo smrt. Izražena je v ljubezenski pesmi Romanca, v kateri pesnik sredi vojne sanja o nekdanji ljubezni – ljubezen pa je daleč od vsake politike.
Leta 1956 so mu tovariši postavili spomenik z napisom Cor Cordium - Srce nad srci.
Ivan Korošec ni znan kot velik pesnik, borec ali doktor prava. Bil pa je idealist in dober človek. BODIMO LJUDJE TUDI MI!
ZZB BOROVNICA
