V sklopu Dnevov evropske kulturne dediščine in Tedna kulturne dediščine 2017 smo v občini Borovnica, v sodelovanju z OŠ dr. Ivana Korošca in HUD Karel Barjanski izvedli predavanje o vodi in železnici na Ljubljanskem barju ter ogled ostankov “vodovodne” železniške tehniške dediščine. Geslo, pod katerim so letos potekali DEKD in TKD je namreč bilo “Voda – od mita do arhitekture”. Pri nas smo to temo obravnavali skozi prizmo tihe, a uničujoče moči vode, ki je dejansko uničila kar se gradbenih in arhitekturnih vidikov tiče največjim rimskim akvaduktom podoben Borovniški viadukt ter skozi odvisnost prvotne parne železniške vleke in njen doprinos do izgradnje prvih vodovodov tudi na območju naše občine.
V četrtek, 28. 9. 2017 je v svojem predavanju o nastanku Ljubljanskega barja oz. preobrazbi nekoč plitkega jezera in močvirja v barje in kulturno krajino, kot jo poznamo danes, na še vedno napačen, tehnicističen pogled na vodo opozoril direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje g. Andrej Kastelic. Nazorno je pojasnil paradoks, da se prav zaradi nadaljnjega izsuševanja Ljubljanskega barja poplavna ogroženost na njem povečuje, obenem pa je opozoril tudi na to, da zaradi vse bolj množičnega in neusmerjenega obiska na eni ter neustreznih kmetijskih praks na drugi strani to biotsko izredno raznoliko območje vse bolj izgublja svojo pestrost ter obljudenost s prosto živečimi živalskimi vrstami. V nadaljevanju je višji svetovalec za razvoj in razvojne projekta na Občini Borovnica g. Andrej Klemenc na kratko predstavil gradnjo železniške proge čez Ljubljansko barje in izgradnjo in propad Borovniškega viadukta, pri čemer je opozoril da je bila kombinacija osuševanja barja in neustreznega vzdrževanja vrhnjega usloja viadukta tista, ki je zaradi znižanja ravni vode pod raven hrastovih pilotov, na katerih je viadukt temeljil ter pronicanja vode v nosilne strukture viadukta od zgoraj tista, ki je povzročila tako hude poškodbe, da je postopna razstrelitev viadukta med in po 2. svetovni vojni pravzaprav zgolj prikrila uničenje, ki ga je skozi dolga desetletja povzročila tiha moč vode.
V soboto, 30. 9. 2017, pa se je dopoldan četica okoli tridesetih odraslih in otrok pod vodstvom nekdanjega strojevodje in strokovnega sodelavca Muzeja slovenskih železnic g. Boga Trohe odpravila na dveurni vodeni ogled. Od edinega preostalega stebra nekdaj mogočnega Borovniškega viadukta so se povzpeli na razgledno točko pri Z. peti nekdanjega viadukta, od tod pa mimo stare železniške postaje ter območja, na katerim sta včasih stali kurilnica in obračališče za parne lokomotive do ostankov nekdanjega sistema za napajanje parnih lokomotiv in kanala za njihovo čiščenje. Od tam so se skozi gozd podali pod Jelenov oz. Dolinski viadukt, zgrajen pred 160. leti skupaj z Borovniškim viaduktom, ki kljub častitljivi starosti in veliko težjim vlakom še danes služi svojemu namenu in je največji kamnito-opečni železniški most oz. viadukt v Sloveniji. S tem tudi dokazuje, da lahko ob ustrezni zaščiti, ki jo nudi voda ter vzdrževanju, ki vodi preprečuje, da bi povzročila strukturne poškodbe, tudi objekti, ki temeljijo še na antični gradbeni zasnovi in tehnologijah gradnje, še danes služijo svojemu namenu.
