4. 1. 2019 se je izteklo dolgo in pestro življenje Ane Brancelj. Matere, babice petim, prababice desetim in praprababice sedmim potomcem. Zapustila nas je najstarejša občanka, rojena 20. novembra 1916, malo pred smrtjo cesarja Franca Jožefa, v Bučni vasi na Dolenjskem. V času svojega življenja je doživela propad Avstro-Ogrske monarhije, kratko obdobje Države Srbov, Hrvatov in Slovencev, rojstvo Kraljevine SHS, njeno preimenovanje v Kraljevino Jugoslavijo, okupacijo najprej s strani Kraljevine Italije in potem Tretjega rajha, zatem pa dolgoletno vladavino »Titove Jugoslavije«, ki je dobrih deset let po njegovi smrti v krvi razpadla na samostojne države. Oči je za vedno zaprla v samostojni in demokratični Republiki Sloveniji, članici Evropske unije.
Že samo naštevanje držav v katerih je živela, govori o številnih družbenih in političnih spremembah, ki jim je bila priča in ki so, nekatere bolj, druge manj, vplivale tudi na njeno, vse prej kot z rožicami postlano, osebno življenje. Njena želja, da bi končala meščansko šolo, se zaradi smrti starejše sestre ni uresničila. Sprejela je družinska pričakovanja in se omožila z ovdovelim svakom, posvojila nečakinjo Jožico in leta 1935 povila hči Ivanko, a je kmalu potem tudi sama ovdovela in morala s trebuhom za kruhom. Po II. svetovni vojni je dobila zaposlitev na železnici, kjer je spoznala ljubezen svojega življenja, železničarja Ivana Branclja z Laz pri Borovnici. Po poroki leta 1947 so se hčerjo preselili na »Primoževo« domačijo na Lazah. Z Ivanom sicer ni imela otrok, a je bilo v skromni hiši veliko ljubezni, kmalu pa tudi otroškega joka in smeha, saj je hči poleg treh fantov rodila tudi dvojčici. Leta 1963 jim je uspelo pod streho spraviti svoj lastni dom. Ana je v zadnjih desetletjih socialistične Jugoslavije zopet nastopila službo, tokrat vzdrževalke Likovega samskega doma v Borovnici. Ob najmanjšem neredu na hodniku je znala v prav vojaški maniri postrojiti mlade, življenjskih moči prepolne fante in može. Delo je pustila po možganski kapi svojega Ivana in je zanj skrbela pet let, vse do leta 1985, ko se je za vedno poslovil. Po tistem se je upokojila in skrbela za vse bolj številne generacije potomcev. Pred tremi leti je bilo na praznovanju jubilejnega, stotega rojstnega dne, ob katerem jo je obiskal in ji voščil tudi župan Bojan Čebela, prisotnih že šest prapravnukov oziroma prapravnukinj, eden pa je bil še na poti.
Pokojna gospa Anica nam je danes s tem, da je znala ohraniti upanje in ljubezen tudi v časih hudih osebnih in družbenih stisk, lahko vsem za vzor. In obenem tudi dokaz, da je s takim odnosom do življenja in seveda potrebno mero zdravih genov in sreče, mogoče tudi v naših krajih dočakati visoko življenjsko starost ter v njej ob skrbi domačih uživati v drobnih radostih življenja tudi v pozni starosti.
Povzeto po članku, ki ga je v Našem časopisu ob njeni stoletnici objavil Damjan Debevc.
