Med najbolj zaslužnimi za ustanovitev ljubljanske univerze je dr. Danilo Majaron, ki se je rodil v Borovnici in je 10 let po njeni ustanovitvi postal tudi njen prvi častni doktor. Ob vhodu v univerzo stoji njegov doprsni kip. Prvo predavanje na ljubljanski univerzi je bilo 3. decembra 1919, nekaj mesecev po izglasovanju Zakona o Univerzi kraljestva Slovencev, Hrvatov in Srbov. To predavanje je v slovenskem jeziku in o historični gramatiki imel jezikoslovec dr. Fran Ramovš, ki je otroška leta preživljal v Borovnici.
Prebivalci naše občine se lahko torej še kako s ponosom spominjamo ustanovitve ljubljanske univerze in njenih korenin!
Ustanovitev univerze je omogočila lažji dostop do študija slovenskim študentom, ki po razpadu habsburške monarhije na avstrijskih univerzah niso smeli več študirati, z njo pa je bil izpolnjen tudi prvi pogoj za razvoj slovenske znanosti. Bila je tudi pomembno simbolno dejanje za konstituiranje slovenskega naroda kot naroda, ki se je konstituiral skozi kulturo in je od Janeza Vajkarda Valvasorja prek Žiga Zoisa, Jurija Vege , Jerneja Kopitarja, Frana Miklošiča, Jožefa Stefana, Friderika Pregla in Angele Piskernik sledila in prispevala k razvoju znanosti v Evropi še pred ustanovitvijo ljubljanske univerze.
Dr. Danila Majarona (1859 – 1931) je želja po znanju vodila na Dunaj, kjer se je vpisal na slavistiko, dokončal pa pravo in leta 1888 doktoriral. Do smrti je bil odvetnik v Ljubljani, šest let tudi deželni poslanec za Idrijo. Velike zasluge ima za ustanovitev realke v tem kraju. Predlagal je ustanovitev višjega deželnega sodišča v Ljubljani in se vrsto let zavzemal za ustanovitev ljubljanske univerze. Novembra 1918 je bila imenovana vseučiliščna komisija, ki je z delom začela že decembra. Izvolili so ga za predsednika, tajnik pa je postal mladi slavist – tudi Borovničan – Fran Ramovš. Ob desetletnici obstoja univerze, 22. junija 1929, so dr. Danila Majarona imenovali za njenega prvega častnega doktorja.
Dr. Fran Ramovš (1890 – 1952) je študiral na Dunaju in v Gradcu, kjer je doktoriral. Postal je profesor slovenskega jezika in leta 1918 pomagal pri ustanavljanju slovenske univerze. Izbrali so ga za tajnika univerzitetne komisije, po ustanovitvi pa je bil med prvimi štirimi rednimi profesorji. 3. decembra 1919 je imel prvo predavanje na novoustanovljeni ljubljanski univerzi in še danes je na ta dan njen praznik. Njegove prve besede veliko povedo: »Z današnjim dnem, ko pričakujemo novo dobo, novo življenje, ko ustvarjamo slovensko univerzo, naj vas iskreno pozdravim kot prve slušatelje naše almae matris. S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več. Naš glavni predmet bo historična gramatika slovenskega jezika. Obširno je to polje in ni še obdelano!«
Leta 1921 je bil med ustanovitelji Znanstvenega društva za humanistične vede in njegov prvi tajnik, pet let kasneje je postal dekan Filozofske fakultete, med 1934 in 1935 pa rektor univerze. Zavzemal se je za ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil med njenimi prvimi rednimi člani, od leta 1950 pa do smrti njen predsednik.
Kot jezikoslovec se je ukvarjal z zgodovinsko slovnico slovenskega jezika, raziskoval je slovenska narečja in med drugim pripravil Dialektološko karto slovenskega jezika (1931), Kratko zgodovino slovenskega jezika (1936), sodeloval pri dveh izdajah slovenskega pravopisa, z Milkom Kosom tudi pri novi izdaji Brižinskih spomenikov (1937). Bil je častni član Slavističnega društva Slovenije. Leta 1950 je dobil Prešernovo nagrado za znanstveno delo pri Slovenskem pravopisu. Po njem se imenuje Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki ga je nekaj let tudi vodil.
Andrej Klemenc, Simona Stražišar
