1906–1982
literarna zgodovinarka, docentka za slovensko književnost na Filozofski fakulteti
Dr. Marja Boršnik se je rodila in otroštvo preživljala v Borovnici. Njena rojstna hiša je še danes obkrožena z lepim vrtom. Zaradi težkega gmotnega položaja družine in očetove smrti sta z materjo morali hišo prodati in se odseliti v Ljubljano. V realni gimnaziji se je že preizkusila tudi v pisateljevanju.
Slavistiko je študirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani in začela z znanstvenim delom; leta 1938 je doktorirala. Zaradi naprednega pogleda na slovensko politično življenje so jo iz Ptuja, kjer je poučevala, premestili v Srbijo. Tudi po vrnitvi je bila mnogokrat zapostavljena, velikokrat zato, ker je bila »le« ženska.
Leta 1942 je izgubila službo in bila obsojena na 12 let težke ječe. Po vojni je najprej poučevala v gimnaziji, delala v Narodni in univerzitetni knjižnici, postala inšpektorica za srednje in visoke šole, docentka za slovensko književnost na ljubljanski univerzi, izredna in redna profesorica. Bila je dopisna članica SAZU, urednica zbirk, revij, trikratna predsednica Slavističnega društva, zaslužna profesorica ljubljanske univerze.
Njeno obsežno in raznovrstno delo obsega več kot dvesto sestavkov in razprav, samostojnih monografskih publikacij, leposlovnih del… Njeno prvo temeljno znanstveno delo – monografija o Antonu Aškercu – je izšla leta 1939. Sledili sta še o Franu Celestinu (1951) in Ivanu Tavčarju (1973). Pripravila je znanstvene izdaje več zbranih in izbranih del drugih slovenskih pesnikov in pisateljev. Poznamo jo še po Pregledu slovenskega slovstva (1948), Pogovorih s pesnikom Alojzom Gradnikom (1955), Prežihovem zborniku (1957).
Dr. Marja Boršnik je bila izredna znanstvenica in vzgojiteljica, predana svojemu delu. Leta 1965 je bila odlikovana z redom Rdeče zastave, 1975. z redom Republike s srebrnim vencem, 1976. je prejela Kidričevo nagrado za življenjsko delo. Njena celotna bibliografija je objavljena v Jeziku in slovstvu (1982/83, št. 7/8), dopolnjena pa v zborniku Obdobja 14 (1994).
Dr. Marja Boršnik je od osmega leta naprej skoraj vsak dan pisala dnevnik. Eden zadnjih zapisov v njem je: »Vsaka smrt je boleča… Nobena pa ni taka, da bi se s časom ne mogla preboleti… Ali imaš pravico uničiti lastno življenje? Dolžnost vsakega človeka je, da si prizadeva svoje tegobe, kolikor se da odstranjevati, ne pa negovati. Vsako življenje je svojevrstno. Vsak bi moral izpolniti svoj edinstveni smoter. Kolo življenja se ne more nikoli obračati nazaj.«
Na Borovnico je bila zelo navezana in večkrat jo je obiskala. Želja, da bi odkupila rojstno hišo in se vrnila v kraj, se ji ni uresničila. Umrla je 10. avgusta 1982 in počiva na borovniškem pokopališču.
Borovničani smo se ji poklonili z dvema zbornikoma Zaupala je v mladega človeka in Kje so tiste stezice. Izšla sta ob devetdeset- in stoletnici njenega rojstva. Po njej se imenuje splošna knjižnica v Borovnici, od leta 2006 pa je na hiši, kjer je preživljala otroštvo, vzidana spominska plošča.
(Simona Stražišar)
