1904 -1966
profesor, prevajalec, partizan, pripovednik, dramatik
Jože Kranjc se je kot tretji izmed šestih otrok rodil v Borovnici. Zgodaj se je naučil brati, nanj pa sta močno vplivala očetova stroga vzgoja in materin svobodomiselni pogled na življenje.
Pet razredov osnovne šole je zaključil v rojstnem kraju. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je spoznal Tineta Debeljaka. Izdajala sta literarni list Klasje. Diplomiral je na Visoki šoli za trgovino in promet v Zagrebu, poučeval pa na gimnaziji v Beli krajini in na Srednji ekonomski šoli v Ljubljani.
Knjiga ga je spremljala že od otroštva, največja ljubezen pa je bila dramatika. Sodeloval je s Šentjakobskim gledališčem.
V delih kritično in satirično prikazuje družbene razmere, vsakdanje življenje malega človeka, boj za preživetje, hrepenenje in upanje po sreči. Opazimo močan vpliv Maksima Gorkega, Knuta Hamsuna in Ivana Cankarja. Jožeta Kranjca kritiki ocenjujejo kot skrbnega stilista. Posveča se »malemu človeku v mestu«, ki trpi, se veseli in bori za vsakdanji kruh, odlikuje pa ga tudi bister opazovalni dar.
Večji del njegovega literarnega opusa je nastal med svetovnima vojnama, večinoma pa je objavljal v listih in revijah. Njegova pisateljska dejavnost obsega tri področja: pripovedno prozo, mladinske spise in gledališka besedila. Poznamo ga po črticah in novelah Ljudje s ceste, Sreča v temni ulici, povesti Pot ob prepadu, dramskih delih Katakombe, Detektiv Megla, Direktor Čampa, Skedenj. Od leta 1933 do 1936 je z igralcem Milanom Skrbinškom vodil založbo Drama in izdajal istoimensko revijo. V njej so izhajale njegove drame in poročila o gledališču. Za otroke in mladino je napisal povest Noč, pravljici Drva in Pravljica o palici, zbirko dramskih iger Nevenka in sonce, črtice in novele Moj otrok in jaz. Pod svojimi deli se je podpisoval tudi kot Jože Bor.
Nanj sta močno vplivala otroštvo in mladost, ki ju je preživljal v Borovnici. Kraj se je takrat zelo razvil, vanj je prišla nova delovna sila. Ljubezen do Borovnice se še posebej občuti v črtici Iz vlaka.
Kolesa ropočejo v hrib. Tam spodaj se pretaka siva nit Borovniščice, potoka, ki vzhropi iz Pekla med skalami. Ob njej so polja, travniki, njive… Na njivi je gospodar in mladenič, sin morda, morda hlapec iz Menišije. Vlečejo konji in mladenič poganja, oče pa se sklanja nad plugom: »Ej, da bi bila dobra letina in zemlja blagoslovljena! /…/ Sklanja se oče nad plugom, ki reže črne brazde v dlan dobre matere zemlje…
Bel pas leži pod hribom nasproti ceste, ki teče z Vrhnike proti Borovnici, bela cesta, ovenčana s kostanji in orehi in lipami… hiše stojijo ob njej, kmetiški domovi: smehljajoča se okna, rdeče strehe, dim nad njimi… Voz se pomika po cesti, trudna sta konja, ki vlečeta trame na postaje. Voznik gre ob njih in priganja – – vsak dan napreže v zori, izpreže v mraku, težak je voznikov kruh! /…/ Pomikajo se konji, korak za korakom, iz jutra v noč in dan za dnem. In ne vidim, kdo je bolj truden: konji ali voznik.
Postaja
Vsujejo se ljudje. Iz prvega, drugega, tretjega razreda, kakor se pač spodobi v današnjih časih. /…/ Pod mostom, ki vzpenja Planino s Trebelnikom, ropočejo tovarne: žage, stolarne, opekarne…Dim se vali v črnih kolobarjih proti nebu in pada v kosmičih na vse strani, čim dalje tanjši postaja in že ga ni… Gospodar hodi od delavca do delavca, sklanjajo se hrbti, pokajo sklepi v členkih, obrazi so znojni, ki čakajo ure zvonjenja, da se odpočijejo…
(Odlomek)
(Simona Stražišar)
