1890 – 1952
jezikoslovec, rektor ljubljanske univerze, utemeljitelj slovenske dialektologije
Otroštvo je preživljal v Borovnici, študiral pa na Dunaju in v Gradcu, kjer je doktoriral. Postal je profesor slovenskega jezika in leta 1918 pomagal pri ustanavljanju slovenske univerze. Izbrali so ga za tajnika univerzitetne komisije, po ustanovitvi pa je bil med prvimi štirimi rednimi profesorji Filozofske fakultete.
3. decembra 1919 je imel prvo predavanje na novoustanovljeni ljubljanski univerzi in še danes je na ta dan njen praznik.
Leta 1921 je bil med ustanovitelji Znanstvenega društva za humanistične vede in njegov prvi tajnik, pet let kasneje je postal dekan Filozofske fakultete, med 1934 in 1935 pa rektor univerze. Zavzemal se je za ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil med njenimi prvimi rednimi člani, od leta 1950 pa do smrti njen predsednik.
Kot jezikoslovec se je ukvarjal z zgodovinsko slovnico slovenskega jezika, raziskoval je slovenska narečja in med drugim pripravil Dialektološko karto slovenskega jezika (1931), Kratko zgodovino slovenskega jezika (1936), sodeloval pri dveh izdajah slovenskega pravopisa, z Milkom Kosom tudi pri novi izdaji Brižinskih spomenikov (1937). Načrtoval je etimološki slovar slovenskega knjižnega jezika in veliki slovar slovenskega knjižnega jezika. Urejal je jezikoslovne časopise in revije, izvoljen je bil za dopisnega člana JAZU v Zagrebu, SANU v Beogradu, Slovanskega inštituta v Pragi in Poljske akademije znanosti v Krakovu.
Zapisal se je med najpomembnejše slovenske jezikoslovce in leta 1950 dobil Prešernovo nagrado za znanstveno delo pri Slovenskem pravopisu. Po njem se imenuje Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki ga je nekaj let tudi vodil. Je častni član Slavističnega društva Slovenije.
(Simona Stražišar)
