1859–1931
pravnik, politik, kulturni delavec, oče slovenske univerze, njen prvi častni doktor
Rodil se je v Borovnici. Želja po znanju ga je vodila na Dunaj, kjer se je vpisal na slavistiko, dokončal pa pravo in leta 1888 doktoriral. Do smrti je bil odvetnik v Ljubljani, šest let tudi deželni poslanec za Idrijo. Velike zasluge ima za ustanovitev realke v tem kraju. Zanimal se je za malega človeka in želel izboljšati gmotni položaj idrijskih rudarjev.
Urejal je Slovenski narod, Slovenskega pravnika, skrbel za enotnost terminologije in navduševal mlade pravnike za znanstveno delo. Trideset let je bil predsednik Odvetniške zbornice v Ljubljani in eden glavnih organizatorjev kongresov pravnikov. Predlagal je ustanovitev višjega deželnega sodišča v Ljubljani in se vrsto let zavzemal za ustanovitev ljubljanske univerze. Novembra 1918 je bila imenovana vseučiliščna komisija, ki je z delom začela že decembra. Izvolili so ga za predsednika, tajnik pa je postal mladi slavist – tudi Borovničan – Fran Ramovš. Ob desetletnici obstoja univerze, 22. junija 1929, so dr. Danila Majarona imenovali za njenega prvega častnega doktorja.
V takratnih časopisih je objavljal leposlovna, tudi književno-zgodovinska in narodno-politična dela. Še posebej je znan po življenjepisih.
Dr. Danilo Majaron je bil odličen govornik, v njegovem delovanju pa je bila vseskozi izražena velika ljubezen do slovenskega naroda in slovenskega jezika. Vzornik pri pisateljevanju mu je bil Fran Levstik. Podpisoval se je tudi Alojznik ali Danilo.
Umrl je na Bledu, pokopan pa je v Ljubljani. Ob vhodu ljubljanske univerze danes stoji njegov doprsni kip.
(Simona Stražišar)
