1913-1942
pravnik, pesnik
Rodil se je v Prestranku, okoli leta 1920 pa se je družina preselila na Laze pri Borovnici.
Ivan je imel zelo rad književnost, pisal je pesmi in prozo, prevajal, privlačila ga je marksistična literatura, napredne ideje pa je predajal tudi sovaščanom. Podpisoval se je Janez Gorjanc. Po maturi je obiskoval ljubljansko germanistiko, a se je po enem letu prepisal na pravo in doktoriral junija 1939.
Leta 1935 so ga aretirali in odpeljali v ljubljanske zapore. Obtožili so ga, da je s prijatelji načrtoval miniranje borovniškega viadukta, a se je izkazalo, da ni res. V začetku leta 1942 je odšel v partizane. Njegove pesmi so domači skupaj s korespondenco zakopali v zemljo. Ivana so ustrelili 18. maja 1942 blizu doma. Najprej so ga pokopali na vrtu, danes pa počiva na borovniškem pokopališču. Na domnevnem kraju smrti stoji danes spominsko obeležje.
Napisal naj bi blizu 50 pesmi, a so strohnele. Ohranili sta se le dve: Romanca in Dve pismi (Materino pismo sinu, Sinov odgovor). V neki knjižici najdemo še prevod dveh kitic ruske pesmi Konstantina Dmitrijeviča Balmontova Želja, novela Srečanje, označena s poezijo v prozi, pa je izšla v dijaškem glasilu Žar leta 1931.
Ljubezen.
In vsa ta zgodba je hotela bruhniti iz mene. Pa grlo je bilo moji duši prevezano in vse presekane melodije so se mi zgoščale v prsih, da mi je bilo tesno. Cel svet je ena sama ljubezen. Zibanje vrtnice v vetru, pesem slavčeva in grličina, trubadurjeva serenada, objemi v mračnem parku, poljubi v temni veži na veselici – vse sama ljubezen, vse izraz ljubezni. Ljubezen je vino in ljubezen je kri. Kdo sem sedaj jaz? Hodil sem prej v šolo, se smejal z dekleti in čakal čudovitega ognja. V trepetanju sem čakal svojega začaranja in razkritja ljubezni. Ona me je začarala, stisnila in spet razširila dušo. Še enkrat je vzvaloval v meni ritem polnočnih klicev, ko visoki plamen, preden sveča ugasne.
(Odlomek)
R O M A N C A
Sredi bajonetov, pušk in mitraljez
dostikrat se spomnim naših belih brez.
Tam v cvetočem gaju sva sama ležala
in v neskončnem miru tiho šepetala.
Okrog naju so čebele pile med,
mravlje so drsele ti čez vrat razpet.
Hroščki pisani brzeli čez gredice,
bel metulj ti je poljubljal belo, belo lice.
Sanjale nocoj so se mi strašne sanje,
bilo je sredi prav iste te kotanje:
sredi polja mlad vojak leži,
sredi čela se blešči mu kapljica krvi.
(Simona Stražišar)
