Med pohodniki DU Borovnica je v prvih jesenskih dneh padla odločitev, da se podamo na kakšen lep razgleden hrib. Možnosti je seveda ogromno, a smo si želeli, da bi se do izhodišča lahko podali z vlakom. Zato smo izbrali Vremščico – pogorje, ki se razteza med Senožečami, Pivko in Divačo.
Na železniški postaji v Borovnici se nas je, na megleno septembrsko jutro, zbralo štirinajst pohodnikov. Z avtobusom smo se odpeljali v Logatec, nato pa z vlakom do vasice Gornje Ležeče, kjer je železniška postaja in eno izmed izhodišč na Vremščico.
Ko smo stopili z vlaka, nas je pozdravilo sonce in pogumno smo se podali v ne preveč strm hrib. Sledili smo označeni poti, ki nas je vodila skozi majhno vasico Gornje Ležeče z vsega 37 prebivalci. Kolovozna pot se je nato pričela strmeje vzpenjati in nas skozi pas gozda pripeljala na vse bolj razgledno travnato pobočje. Ogreti od hoje in sonca smo po uri in pol prišli na vrh 1027 m visoke Vremščice. Razgledi na vse strani so bili čudoviti – Nanos, Slavnik, Učka, Snežnik, pa vse do Dolomitov, Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp. V daljavi se je lesketalo morje. Po krajšem počitku smo se podali še do cerkvice sv. Urbana, ki stoji tik pod Vremščico. Prvič je bila omenjena v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Cerkvica, kot jo vidimo danes, je sezidana na ostankih prvotne cerkve, ki jo je uničil požar ali strela. Cerkvica je zanimiva zaradi okraskov z verzi in zvončnico (zvon želja) ter prizidanega zavetišča sv. Frančiška, ki je namenjeno pastirjem in pohodnikom ob slabem vremenu. Ob cerkvici so klopi in miza, zato smo si tu privoščili malico, poklepetali in seveda tudi pozvonili.
Vračali smo se po isti poti najprej do vrha Vremščice, kjer smo žigosali pohodniške kartončke in naredili skupinsko fotografijo. Nato smo se počasi spustili v dolino.
Ker smo imeli do prihoda vlaka še uro časa, smo poiskali senco za stavbo železniške postaje v Gornjem Ležečem, popili še zadnje zaloge pijače in pojedli pecivo, kar ga je še ostalo.
Vožnja z vlakom do Borovnice je bila prijetna in je ob klepetu in snovanju načrtov za naslednje pohode hitro minila. Bili pa smo si tudi enotni, da se na Vremščico vrnemo spomladi, ko bo njeno pobočje polno čudovitega cvetja.
Zapisala: Marjetka Rot
